V zadnjih časih smo se že kar navadili, da novodobni križanci postajajo preveliki za ceste in parkirišča, hkrati pa njihove električne različice dodajo še par sto kilogramov na tehtnici. A se kljub vsemu zdi, da se avtomobilski svet počasi obrača tudi v bolj racionalno smer. 

Na trg prihajajo manjši električni avtomobili, ki so cenovno dostopnejši in zato zanimivi za precej širši krog kupcev. Kia EV2 je eden od predstavnikov tega novega vala in želi dokazati, da pri vsakodnevnih opravkih ne potrebujemo ravno avtomobila, ki je videti, kot da bi se z njim lahko nemudoma odpeljal na odpravo v Himalajo.

Simpatična kocka
Ko pri Kii govorijo o »Opposites United« oziroma združenih nasprotjih, človek pričakuje filozofsko naravnano razpravo, ki se je ne bi sramoval niti Slavoj Žižek. A je vse skupaj precej bolj preprosto. Pri korejskem proizvajalcu so namreč v oblikovanju želeli združiti elemente, ki na prvi pogled ne sodijo skupaj. Pri EV2 se tako srečajo robustnost in igrivost, ostre linije in zaobljene površine ter futurističen videz.

Vsekakor najmanjši električni križanec v ponudbi znamke dodobra sledi oblikovalskim linijam svojih večjih bratov – EV9, EV5 in EV3 – kar pomeni pokončno držo, kratke previsе, izrazite blatnike in precej samozavesten nastop. Dobre štiri metre dolg model, ki sicer spada v enega najbolj zaželenih avtomobilskih razredov v Evropi (B-SUV), pa ne želi biti zgolj »rezervno kolo« v gospodinjstvu, temveč povsem polnopravno prevozno sredstvo.

S tem sledi dokaj ambiciozno zastavljenemu cilju: EV2 naj bi bil dovolj velik za družino, a hkrati primerno kompakten, da ga lahko brez težav parkiramo tudi tam, kjer so bila mesta še označena po merah Zastave Yuga 45 in Renaulta 4.

Kubizem oziroma prostorska matematika
Tokrat sicer ne govorimo o Picassu (sploh ne tistem Citroënovem), temveč o precej bolj praktični različici kubizma. EV2 je namreč zaradi oglatih oblik karoserije in dobro izkoriščenih gabaritov precej bolj prostoren, kot bi to pričakovali od avtomobila, dolgega približno toliko kot Renault Clio ali Opel Corsa.

Izjemno zračna kabina (tudi nad glavami potnikov) ponuja dovolj prostora za štiri osebe, pri čemer bodo zadnji potniki sedeli celo bolj udobno kot v kakšni razred večji Opel Astri. Ob 300-evrskem doplačilu (paket Sky) je obenem na voljo vzdolžno pomična zadnja klop, kar omogoča še boljše prilagajanje prostora potnikom in prtljagi.

Kljub vsemu pa ne pričakujte čudežev; njene zunanje mere se še najbolj odražajo v prtljažniku, ki v osnovni konfiguraciji ponuja nič kaj pretresljivih 362 litrov. A če potrebujete več prostora, so pri Kii na voljo tudi večje in prostornejše alternative – že prej omenjeni EV3, EV5 in EV9 ter nenazadnje tudi EV6.

Notranji elementi v potniškem delu delujejo že poznano iz drugih modelov, še posebej multimedija, pohvalo pa si zasluži množica fizičnih upravljalnikov – tudi klimatska naprava ima svoje gumbe, kar je danes že skoraj razlog za proslavljanje (pa ne s šampanjcem, da ne bo pomote).

Vsekakor je ambient sila simpatičen – še posebej tekstilna prevleka na armaturni plošči, ki ustvari domač in topel občutek. Pa se vseeno nisem mogel znebiti občutka, da bi lahko bilo vse skupaj malce bolj barvito, saj je neosebne sivine kar preveč. Konec koncev govorimo o mestnem križancu, ki ne želi biti resen kot razprava pristojnega parlamentarnega odbora o spremembi zakona o referendumu in ljudski iniciativi.

Manj je včasih več
Na našem testu se je tokrat znašla različica z manjšo baterijo, a nekoliko močnejšim elektromotorjem, kar se na papirju zdi nekoliko nenavadna kombinacija. Različica z večjo baterijo (61 kWh) ima namreč za 10 KM šibkejši motor, a ponuja daljši doseg. No, roko na srce, pri avtomobilu, namenjenemu predvsem mestni in primestni vožnji, daljši doseg ni nujno najpomembnejši adut. Manjša baterija namreč omogoča predvsem nižjo ceno in krajši čas polnjenja, doseg pa je za vsakodnevno uporabo še vedno povsem spodoben.
Tovarna navaja 308 kilometrov brezskrbnosti, preden voznika popade panika. V praksi pa sem, v dokaj toplem vremenu in pretežno mestnih vožnjah, dosegel celo mejo 400 kilometrov. Končna poraba je bila na koncu celo opazno nižja od tovarniške (15,5 kWh/100 km) in to kar za 2 kWh/100 km manj. Res pa bi ob rednejšem obisku avtocestnih gradbišč … pardon … cestišč brez dvoma dodobra narasla, saj se pri 130 km/h povzpne konkretno nad 20 kWh/100 km.

Na hitrih polnilnicah naj bi EV2 v idealnih razmerah dosegal moč polnjenja do 125 kW, v praksi pa le redko preseže 100 kW. Še pomembnejša je polnilna krivulja, ki je sprva precej spodobna, nato pa začne moč relativno hitro padati. Pri približno 50 odstotkih napolnjenosti smo tako že pri okoli 70 kW, proti 80 odstotkom pa se polnjenje še dodatno upočasni.

Za volanom EV2 hitro postane jasno, da Kia ne bo lovila rekordov, temveč prepričuje predvsem z udobjem. Mehko vzmetenje solidno pobira mestne luknje in grbine, krmiljenje pa je lahkotno. Preseneti z dobro zvočno izolacijo, saj je tudi med avtocestnimi hitrostmi v notranjosti precej tiho. Še posebej, če vemo, da govorimo o štiri metre dolgem križancu iz B-SUV segmenta.

Novi ProCeed?
Se še spomnite akcijskega ProCeeda za 9.990 evrov izpred 15 let, ki nas je nagovarjal z obcestnih plakatov? Okej, novi EV2 zagotovo ne bo takšna uspešnica, kot je bil nekoč trivratni Kijin »Golf«, a bi vseeno lahko postal eden bolj zaželenih modelov znamke, ki je nastala leta 1944 kot Kyungsung Precision Industry.

Sicer ji v tem trenutku nikakor ne gre na roko prazna malha Borzenovih subvencij, saj bi lahko z nepovratnim dodatkom ponudila zares precej avtomobila za svoj denar. A z enako tegobo se v tem trenutku tako ali tako ubadajo vsi električni modeli. Kljub temu predstavlja novi EV2 izjemno soliden in konkurenčen avtomobilski paket, ki dokazuje, da za dober avtomobil na električni pogon ni treba gledati zgolj proti Kitajski – včasih je dovolj že pogled v njihovo bližnjo soseščino, na južni del korejskega polotoka.

Vir: avtomobilizem.com, 09.11.2026

Za ogled celotnega, izvirnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ.